Ogled vira Papež Pij IX.

=== Papež Pij IX. in Slovenci ===
[[Slika:Novice_1847 Blaž Höfel-Pij_IX.-podoba.jpg|thumb|left|180px| <center> [[Blaž Höfel]] - [[Papež Pij IX.|Pij IX.]] <br><small> [[Kmetijske in rokodelske novice]] 1847]] </center></small>

[[Slika:2006V7 Maribor 185 Anton-Martin Slomsek blessed.JPG|thumb|Anton Martin Slomšek; podoba v Mariborski škofiji]]
Pod papežem Pijem IX. se je zelo poživila misijonska dejavnost Cerkve ne le med drugimi, zlasti evropskimi narodi, ampak tudi med [[Slovenci]]. Leta 1847 je tako odšel v [[Sudan]], v kraje ob gornjem [[Nil]]u, slovenski misijonar in znanstvenik [[Ignacij Knoblehar]]. Slovenski duhovnik [[Friderik Baraga]] je odšel med [[Ameriški staroselci|Indijance]] v [[Amerika|Ameriko]] že leta 1830 pod [[papež Pij VIII.|papežem Pijem VIII.]] (1829–1831). Njegovo versko, prosvetno in kulturno delovanje je bilo tako uspešno, da je leta 1853 Pij IX. za to obsežno področje Baragovega misijonskega delovanja ob Velikih jezerih med [[Ameriški staroselci|Indijanci]] [[Očipvejci]] v [[Kanada|Kanadi]]  ustanovil [[apostolski vikariat]] in Friderika Baraga imenovat za [[vikar]]ja in [[naslovni škof|naslovnega škofa]]. Tri leta kasneje je papež vikariat povzdignil v [[škofija|škofijo]] in Baraga imenoval za [[redni škof|rednega škofa]] s sedežem v [[Sault Ste. Marie]] ([[Sault Lake City]]). 1866 je Baraga prenesel škofijski sedež v [[Marquette]]. Za njegovega prvega naslednika je Pij IX. 1868 imenoval [[Ignacij Mrak|Ignacija Mraka]] s [[Hotavlje|Hotavelj]] v Poljanski dolini.

Lavantinski [[škof]] [[Anton Martin Slomšek]] je 1856 po dolgotrajnih pogajanjih dosegel premestitev škofijskega sedeža iz [[Šentandraž v Labotski dolini|Št. Andraža]] v [[Maribor]] in novo razmejitev med krško, lavantinsko in sekovsko škofijo. Pij IX. je 16. in 20. maja 1857 oboje potrdil. Slomšek se je preselil v Maribor leta 1859. Krški (celovški) škofiji je oddal koroške kraje, od sekovske (graške) pa je dobil predel mariborskega okrožja, kjer so bivali [[Slovenci]]. Škofijska meja na severu se je od tedaj v glavnem krila z narodno, na jugozahodu pa je imela za mejo štajersko-kranjsko deželno mejo.<ref>M. Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 242 in 254</ref>